Velikokrat slišimo besede medgeneracijski odnosi. Samo žalostno je, da se ti odnosi pričnejo krhati, ko so babice dale vse svoje moči in trud od sebe, da so poskrbele za vnuke, ko so bili njihovi starši v službah. Najprej so skrbele za vnuke dokler niso bili stari 2,5 leti, da so lahko šli v vrtec. Potem vsakodnevno odhajanje po vnuke v vrtec. Vsakodnevno kuhanje, pospravljanje, skrbeti za vnuke, dokler starši ne pridejo iz službe. Skratka celodnevna skrb za vnuke. Potem je tu šola, ko imajo razne izven šolske dejavnosti, zopet smo babice tiste, ki jih razvažamo in jih po končanih dejavnostih pripelejmo nazaj domov. Posrkbimo, da opravijo domače naloge, in še in še bi lahko naštevale, kaj vse storimo zanje. Ali mislite, da njihovi starši to znajo ceniti? Ko pride do kakšnega konflikta med starši in babicami,  bodo starši vnukov najprej ukrepali tako, da bodo vnuke poskušali odtujiti od babic saj vedo, da bodo babice s tem najbolj prizadeli. Svoje vnuke imajo babice neizmerno rade, velikokrat se sebi čemu odrečejo, da lahko dajo vnukom, posebno sedaj, ko so težki časi za preživetje. Zelo lepo je in prav idilično, ko hčerke in sinovi živijo skupaj z babico v njeni hiši, ki je dovolj velika za vse. Do skrhanja medsebojnih odnosov ne pride, dokler so vnuki majhni in, ko še hodijo v osnovna šolo. Medsebojni odnosi se začnejo krhati, ko starši ugotovijo, da so njihovi otroci dovolj veliki, da babic NUJNO ne potrebujejo več. Takrat vsi skupaj pozabijo, da celo življenje živijo v hiši staršev, da so babice in tudi dedki takrat bili zlata vredni, ko so jih potrebovali. Vsa ta nespoštovanja za opravljeno delo in pomoč pa babice in dedke marsikdaj spravi v zelo stresno situacijo iz katere ne vidijo izhoda. Šr kako drži stari pregovor, ki pravi, da starejši in mlajši ne gredo dkupaj, če niso medesbojni odnosi urejeni.