Spominjam se dneva, ko sem komajda na svet prijokala, bila sem še majhno bitjece črnih las, temnih oči in prelepo svetlo temne polti. Imela sem polno sobo igrač, zmeraj se je našlo kaj s čim se bom igrala, prijateljev nisem imela, ker nisem znala sklenit prijateljske vezi. V vrtcu kot v šoli sem bila vedno jaz brez pravih prijateljev, zmeraj sem gledala okoli sebe pa ni bilo nikjer pravega prijatelja zame, saj so vsi bili popolnoma zase, daleč stran od mene. Rada sem pa imela živali, saj sem si jih vedno v naročju nosila kot dojenčka in se igrala z njimi. Doma sem kot otrok imela veliko živali skoraj rečeno kot domači živalski vrt. Imela sem marsikaj ampak prijateljev pa ne, saj sem bila zmeraj umirjena oseba kot otrok in tudi kot najstnica. Imela sem mirno otroštvo in sem marsikaj zamudila ampak se ne sekiram, bi pa tudi rada marsikaj popravila za nazaj. Za vsaki moj rojstni dan sem si vedno želela torto in čimveč obiskov kot znancev in sorodnikov, da smo zabavno izkoristili ta pomemben dan v letu, ko sem dobivala darila sem kot otrok vedno šla napad nad darili, kar mi je bilo v veliko veselje. Ko sem odraščala sem prišla do svoje meje (pubertete) bila sem mladih najstniških let imela sem pa tudi fanta, ki sem ga pa spoznala v srednji šoli in bila vanj zaljubljena od glave do pet. Vedno sem ga opazovala iz razdalje, zmeraj mu bila za petami ampak nisem upala spregovoriti. Bala sem se, saj nisem vedela kaj mu naj rečem in kako se bo odzval, razmišljala sem, če bi mu rekla samo: Hay kako si? ampak nisem storila prav nič. Spoznala sem ga v svojem 2 letniku srednje šole, takrat ko sem bila nora nanj mu nisem izpovedala kaj čutim čeprav me je ganilo, da bi mu mogla ampak enostavno nisem, me je bilo preveč strah. Vedno sem si rekla: Zberi pogum in se opogumi. Ampak se nisem mogla, imela sem metuljčke v trebuščku pa še vsa sem okamnela ob njem, ko se mi je približeval. Imela sem srečo, saj je sam takoj ugotovil kaj mu želim povedat tako, da mu niti nisem rabila omenjat svojih čustev do njega. Lahko rečem da sva bila večkrat par, ker sem pa neprestano silila vanj sva pa šla par krat tudi narazen. Tako sem spoznavala svojo prvo ljubezen na pogled in se tudi medtem učila kaj je prava ljubezen in kako jo negovati, ko je nikoli še imela nisem, sem pa jo tisti trenutek res imela pred sabo. Zmeraj sem se trudila samo zanj, nobenega niti pogledala nisem le on mi je bil res tisti res edini, ki si ga želim. Leta so minevala ampak nisem obupala in odnehala nad njim, vsa ta leta v šoli sem se trudila, da bi z njim doživela pravo zvezo in bi si z njim delila čustva kot načrte za v prihodnost. Moram reči, da se je kar izplačalo, saj sem že lepi čas ven iz šole in imam fanta, ki sem si ga vsa ta leta želela imeti ter ga obdržati ob sebi. <3