DOMOV >ZDRAVJE > LEKARNA

Poskrbimo za dobro in učinkovito komunikacijo možganov


Športniki in aktivni rekreativci, potapljači in alpinisti vedo, kako pomembna je zadostna količina kisika za dosego njihovih ciljev. Enako pomembna je tudi zadostna količina kisika v miselnih procesih mladih, drznih poslovnih odločitvah in vseh, ki so vpeti v intelektualna dela.

A ne pozabimo, da kisik potrebuje kombinacijo veliko različnih elementov, da je njegov učinek takšen kot ga pričakujemo: veliko energije in sprotno odstranjevanje  škodljivih snovi.

Velikokrat pozabljamo, da morajo vsi organi našega telesa delovati med seboj čim bolj usklajeno. Za usklajenost delovanja skrbijo celice naših možganov, ki po živčnem sistemu prenašajo dražljaje, informacije za opravljanje določenih nalog.

Živčevje tako predstavlja komunikacijski kanal med možgani, kjer nastajajo odločitve in perifernimi deli, kjer se morajo te naloge opraviti. In obratno. Čim boljša je prevodnost ali komunikacija živčevja, tem boljša je odzivnost ali refleksnost našega telesa, ravno tako tudi možnost daljšega obdobja povečane koncentracije. To pa nam omogoča optimalno usklajeno delovanje vseh naših organov. To nam tudi daje tisto možnost vitalnosti, veselja, hitrih in pravih odločitev in radoživosti našega življenja.

Ravno zato je živčevje tisti organ, ki potrebuje največ energije (več kot 20 odstotkov vse telesne energije) za svoje dobro in učinkovito delovanje ali komuniciranje med organi.
To pomeni, da so možgani z živčevjem tisti organ našega telesa, ki je najbolj občutljiv na pomanjkanje kisika ali t. i. hipoksičnost. To velja še posebej za vrhunske športnike, aktivne rekreativce, potapljače in alpiniste prav tako pa tudi za ljudi, ki so pred zahtevnimi intelektualnimi nalogami, zahtevami za povišano koncentracijo in poslovnimi odločitvami. Pa tudi za vse tiste, ki imajo kakršnokoli bolezensko stanje ali genetsko pomanjkljivost na možganih ali živčevju.

Iz vsakdanjega življenja vemo, da so zdravniki vedno zelo zaskrbljeni, ko pride do kritičnega pomanjkanja kisika, saj vodi v težave v delovanju živčnih in možganskih celic. Ob daljšem ali celo kroničnem pomanjkanju kisika so poškodbe lahko trajne in nepopravljive. Kažejo se lahko v slabšem psihičnem počutju,  težavah pri koncentraciji, kronični utrujenosti, slabšanju refleksnosti, težavah v ravnotežju in pri gibanju, dihanju, srčnih težavah , slabši prekrvavitvi ter limfnem obtoku in seveda tudi v samem obrambnem mehanizmu našega telesa. Lahko so pa še veliko hujše in vodijo v kronična obolenja živčevja, stanja krajše, daljše ali nepopravljive izgube zavesti.

Pomembno je, da čim prej začnemo skrbeti za preventivo našega telesa; pomembno je, da si vzpostavimo dnevni bioritem, ki se ga poskušamo držati in obdržati čim dlje v pozna zrela leta.

Naše telo nam bo zato zelo hvaležno. Zagotovili mu bomo vsakodnevne zaloge energije na celični ravni. Veliko učinkoviteje se bo spopadal z vsakodnevnimi napori,obnavljal nastale napake v metabolnih procesih in komunikaciji ali prevodnosti živčevja, tako bo vitalnejše in aktivnejše  v psihičnem in s tem posledično v fizičnem delovanju.

Manj bomo zlovoljni, pozabljivi, raztreseni in depresivni, ter kronično utrujeni. Pa čeprav so se že pokazali ali se kažejo prvi biološki znaki staranja, ki smo jih podedovali od svojih prednikov.

Kisik je najnujnejši element v delovanju našega organizma. Brez hrane lahko preživimo kar nekaj tednov, tudi vodi se lahko odrečemo nekaj dni, a brez kisika ne preživimo niti nekaj minut. Telo ga potrebuje predvsem za dve najpomembnejši funkciji:
- za shranjevanje energije v obliki molekul ATP, ki so nujno potrebne v vseh metabolnih procesih celic in s tem pri delovanju vseh naših organov,
- za odstranjevanje odvečnih škodljivih prostih radikalov, ki nastajajo v celicah pri opravljanju nalog naših organov.

A tudi kisik potrebuje sinergijo, kombinacijo z velikim številom ostalih nujno potrebnih elementov, da biološki procesi v celicah potekajo nemoteno in s čim manj napakami. Ti elementi so minerali, oligominerali, elektroliti, amino kisline, encimi, vitamini, ki molekulam ATP „pomagajo”, da se uporabljajo v delovanju celice in ne nalagajo kot „odvečne” ATP molekule, ki lahko povzročajo „celično gorenje” in s tem poškodbe celic.

Miša Komar Žiberna, univ. dipl. biol.

(viri: HarvardHealth Publications, 2007, MayoClinic Healthy Living Collection, 2008, Vse v enem, eno v vsem, možgani in duševnost v analizi in sintezi; Mitja Peruš, DZS 1995)


torek 13. oktober 2009

Povezave: